Prvo pa močno

Sem se na polovici mešanga v Žmavcu, pridušu Vandaliju, kok da sem (mentalno in čustveno) neki otopel. Tsss. Pravi: "Razviji misli, razmišli, zabeleži kaj," naredi blog. Ja? Pa, kao pejt pod psevdonimom gor, če ti je bed. Ma ja? Face it!
Kožman,veš, to ti bo razmigal leni um in obudil zarjaveli jaz(z), se vem. Zato to. To flow.
Evo, to je blo en teden weg, dans, me je pa zagrabil, ker je bil dan tok čudovit, da je prinesel večer, ustvarjen za umsko ustvarjalne podvige*.

*(Podvig: telesna poškodba, kot posledica fizičnega obračuna, konflikta).

A ja, per, al kaj je že blo(g)? Dobro se je zalivat, 2 deci temno, deci navadno, laško, tradicionalno že od prve polovice devetdesetih, takrat v ArhivBaru, Prule. Idealno na deset stopinjah celzijevih. In vse ostalo, vsepovsod, iz sodov in vseh posod. Na zdravje.
Ja, pa srednjo šolo imam končano, krompjutr sajensiz, z muko (na izi). Ker je bila spomlad 1990 preveč lepa in je bilo mučno hormone zastajat, je bilo treba veliko izostajat in duško tlačit u spuško.
Aha, in tradicionalen mi postaja tudi nedeljski trip na hrib, u kompaniji z Natty Luckyjem. Pa za novoleto sem se odloču, da začnem spet kadit čike. Tok o men. Za enkrat mi dobro gre, zmerno napredujem. Pa si vzamem predah za predih. Tok o čikih.

...................................................................................

...................................................................................
Za začetek pa ena simblogična fotka od danes. Kroska prpizdeva v levem zavoju, iz temne šumice na ožarjeno čistino. Še malo in rob bo prebit. Bleed.
...................................................................................

V glavnem, pičiva medva proti Pohograjskim dolomitom, na S. Lovrenca, pa hitro dojameva, da tu ne, ker folx pa ja, alot. Uvidiva, lublanska lika, ki rada mir kalita, da tam spliffi raj niso (pa še včeraj sem se ruknu na strmine Grrrrmade, leve dojke od Šmarne gore. Ej ljudi, sončenje na ta stari zmaj rampi, čuj, pa ka si ti ja nor); zato prolong fahren.
In žefran evforično vscveteva (cveti), tako da okularji kričijo "o, kalurji," vendar sva brez fotoaparata, in ker na tak dan dobra fotka rada rata, si misliva "o, ne". Zdej pa pazi, ampak res v tem momentu, ganz takrat, v sredini ničesar, gleich tam, nama križa pot Aleš, IT, in "qwa pa ti," pa to in "aja fotič rabta, na vzem, boš jutri vrnu, pa pokazu kaj ti bo ratal." Hmm. Težko narest ...
Na evo zdej, pa vidi.

...................................................................................

...................................................................................
In to je ta žefran, ki bo šel kaj kmalu v franže.
...................................................................................

Dalje! Urbano lublansko zna bit bolansko. Izčrpavajoče, pač.
Torej, bazične elemente, daj. Zemlja, posedena, cvetovi občudovani. Ogenj, piči iz neba, ka/olorije pašejo. Zrak, še bo pihalo, s ptiči pomenjeni (kok si majo ptički za povedat, in nad njimi krokar "Khra, khra", nad njim pa še kanja, na vzgoncu lasira teren.) Voda, pitna pita, ksiht opran. Prana, hrana vsepovsod.

...................................................................................

...................................................................................
Na, tole se pije!
...................................................................................
In dalje, spust v dolino, proti Gorenji vasi. Civilizacije se dotakneva v rojstnem kraju rezbarja Štefana Šubica, ateja slavnih slovenskih slikarjev, bratov Janeza in Jurija Šubica. Glavno je, da sem Jurija v prihajajoči ekranizaciji življenja Ivane Kobilce odglumil jasztd. Zato mi je obisk rodne hiše očetove,še toliko bolj pomenil na ta dan. Pa na pumpo po pirček, ptičjo pičo in gasolin. Via Žiri. Prečkat Rupnikovo obrambno linijo. ...................................................................................

...................................................................................

Severnik brije fresh preko bunkerjev. Orenk armirani, manjka jeklena kupola.
Čistina (brisani prostor), (zasut) jarek, pucaj Laha, pure MoH.

...................................................................................

Za konec, pa še lokalna (gostilniška) znamenitost Žirov, a Ghost rider of the legendary Tomos Colibry.

...................................................................................

...................................................................................

To je on. Ceste na relaciji PolhovG., pa gor, pa dol v Gorenjo vas ter nazaj gor na Žirovski vrh pa dol v Žiri in dalje čez Rovte v Lahatc, so really rally in lokalnih 'tišašev po gmajn' nemalo. Pomahati v pozdrav, potišati z(a) njimi.

...................................................................................